 |
OB SKODELICI ČAJA September 2002
SONCE JE LE SENCA BOGA
Neomajna vera v pozitivno, v dobro vsega živega in neživega.
Danes živimo v svetu, ko se v naše življenje in v naše okolje tako pogosto prikrade megla črnogledosti in strahu pred prihodnostjo.
Zamorjenost je naša spremljevalka na naši poti življenja, kultura smrti, pa se nas tako rekoč dotika. Priče smo posebnim skušnjavam nastrojenim
proti dobremu, pozitivnemu in upanju. Te skušnjave so:črnogledost, obup in nezaupanje, ko človek ne vidi prihodnosti, ko misli, da se zastojn
trudi in da nobeno zrno ne bo obrodilo sadu. Ena iz med naštetih poti so ….kristali, ki te popeljejo k Bogu…
Seme pade na plodno-rodovitno zemljo ali v trnje-neplodno zemljo.
O, vzvišeni in veličastni Bog!
Prosim razsvetli temine mojega srca! Daj mi: pravo vero, trdno upanje, popolno ljubezen, predanost, globoko ponižnost, razumnost in spoznanje, da bom oče, ves tvoj.
Zdi se, da smo ljudje na začetku novega tisočletja utrujeni.Utrujeni zaradi mnogoličnosti.Vedno mora biti nekaj novega, nekaj fascinantnega, nekaj presenetljivega…
V nas se je ukoreninilo prepričanje, da nam nenehno primankuje časa. Živimo pač v dobi živčnosti. Utrujeni in zasičeni vztrajamo v svoji stari
miselnosti in nevidimo novih možnosti. Hočem vsem prinašati mir in dobro.
Mir ima svojo pot, ki je neskončno dolga. Na tej poti so nam postavljena različna znamenja, ki kažejo pravo smer. Popijem požirek…..
Nekje sem prebral zgodbo o ženi. Doma je bila iz manjšega mesta na Avstriskem Koroškem. Vsako jutro se je odpravila v bližnjo kavarno z upanjem,
da bo tam srečala človeka, s katerim se bo pogovarjala. A nihče se ni usedel k njej. Nekega dne je napisala na listek:>Rada bi se pogovarjala s teboj<,
ter ga položila na mizo. Ljudje, ki so prihajali mimo, so z začudenjem brali njeno željo, majali z glavo in hodili naprej. A žena je vztrajala in napisala še druga povabila na pogovor. Po enem tednu se je prvič nekdo usedel k njej in začel pogovor. Naslednji dan so prišli že trije in po enem mesecu jih je že cela vrsta čakali na pogovor s to posebno ženo. Tako, je tudi z nami in skodelico pravega domačega čaja..
Kvas deluje v vsakem testu enako, toda od moke je odvisno kakšen bo kruh.
Našo vero moramo razumeti kot kvas, ki znotraj dviguje kruh različnih izvorov, oblik, okusov in dišav.
Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen….
Da pa ogenj ljubezni ne ugasne, je potrebno bedeti, potrebno ga je negovati in nenehno prositi Boga:Gospod naredi me za orodje svojega miru!
Prijatelj mi je dejal:če tožim nad zlom, zla zaradi tega ni nič manj, toda pozornost vseh se obrne nanj. In ko ljudje vidijo morje slabega, jim upade
pogum, da bi se bojevali za dobro in pozitivne moralne vrednote.
Če nikoli niste bili v temi, potem ljudem preprosto nemorete govoriti o svetlobi. Če nikoli niste doživljali dvomov, verjetno nemorete jasno govoriti
v veri. Mladi danes niso deležni obilja od tega kruha. Ogroženi se zapirajo vase, iščejo trenutne rešitve in nevidijo ciljev. Nimajo vsega dovolj!
Znana so vzdihovanja starejših,da imajo mladi vsega dovolj. Na materialnem področju že, morda še preveč, vendar na
duhovnem področju nimajo vsega dovolj,pravzaprav veliko premalo. Prijatelji poslani ste na duhovni poklic-izziv časa.
Molil bom, da bi se vsi zavezali k molitvi in prizadevanju za notranji mir v naših družinah, rodovih in našem narodu.
Slovenija kako si lepa-bogato te je obdaril Gospod….
MIR IN DOBRO! Vaš brat, ki vas ljubi!
|
nazaj...
|
|
|
